Sodobna družina s tremi otroki, ki so že dovolj stari, da bi lahko imeli lastno življenje in družino, a so – kot se v naših časih pogosto dogaja – za zdaj obtičali še pri starših. S še živimi, a za zdaj neuresničenimi načrti in ambicijami, željami po ljubezni in polnem življenju. Vsak od njih se spopada z lastnimi težavami in medsebojnimi nesporazumi, toda povezuje jih globoka pripadnost. Najmlajši med njimi je gluh; vzgojen v premožni družini, ki ceni individualno enkratnost vsakega človeka, se s svojo drugačnostjo sooči šele, ko se zaljubi v dekle iz družine gluhih. Ob njegovem učenju jezika gluhih oziroma kretanja, s katerim se preseli v drugo »pleme«, se tudi člani družine soočijo z lastno drugačnostjo.
Mlada angleška dramatičarka Nina Raine je z igro Plemena (premierno uprizorjena 2010), ki tankočutno in duhovito, hkrati pa problemsko zaostreno zadeva v temeljne motive sodobnega življenja, osvojila gledališke odre po svetu. Slovensko praizvedbo je postavil režiser srednje generacije Matjaž Latin.